"Živjo!" so bile največkrat edine besede izrečene v dveh urah vožnje in uri in pol treninga. Težko sem verjela, a se prilagodila. Človek pač nerad govori. Razumem. Vsaj menim, da razumem.
Danes, dvajset let kasneje, je odnos enak. Danes se enkrat letno srečujeva na morju. Štirinajst dni se vsak dan pozdravljava - ob srečanju na kolesu, pri teku ali veslanju. Celo otroke opazujeva pri skakanju na trampolinu - jaz moje, on svoje. Deset minut stojiva ob ograji, vsak na svojem koncu, a novih besed ni.
Včasih sem se spraševala zakaj tako, naj pristopim in spregovorim. Danes se ne sprašujem več. Tako je.
Tako kot je trava lahko visoka ali nizka, nebo sivo ali modro.. je on namesto čvekav, tih. V najinem odnosu seveda.
Kolikokrat ga poslušam kot komentatorja na televiziji in se sprašujem, ali je to res isti človek.
Je! Le vloga je drugačna, pomislim.
Ne čudim se več. Samo sprejemam.
Včasih sem želela spreminjati, dopovedovati... Danes ne več.
Raje prisluhnem zgodbi, ki jo pripoveduje "sogovornik".
Z besedami ali brez.
Ni komentarjev:
Objavite komentar