Logika

Problem s ceno bencina?
Previsoka?
Pametni so mi zaupali, da sedaj tankajo  manjše količine, pa večkrat.
In je potem konec meseca rezultat popolnoma drugačen!
So špricali psihologijo al matematko?

Trenutki

Se zgodi! Hitro. Da mineta mesec ali dva. Saj ne pozabiš. To ne! Enostavno so stvari, ki so trenutno bolj zanimive. Ki zahtevajo drugačen čas, drug odnos.  Šele nato je znova ekran.
Sem človek trenutka. Ko me ne zanima več, se obrnem, pozabim, zaprem, končam.
Nato sledi nekaj novega ali vrnitev in nadaljevanje. A potreben je nov navdih, nov razlog, zakaj.

Ko se zaveš, si presenečen. Kje sem se izgubil, če sem sploh sem!

Znanca

Hecno. Vsako leto ga srečam na morju. Starega znanca. Sopotnika v tekaškem kombiju. Kilometre in kilometre sva se prevozila skupaj, pa komaj kdaj spregovorila besedo. Tako je ostalo.
"Živjo!" so bile največkrat edine besede izrečene v dveh urah vožnje in uri in pol treninga. Težko sem verjela, a se prilagodila. Človek pač nerad govori. Razumem. Vsaj menim, da razumem.
Danes, dvajset let kasneje, je odnos enak. Danes se enkrat letno srečujeva na morju. Štirinajst dni se vsak dan pozdravljava - ob srečanju na kolesu, pri teku ali veslanju. Celo otroke opazujeva pri skakanju na trampolinu - jaz moje, on svoje. Deset minut stojiva ob ograji, vsak na svojem koncu, a novih besed ni.
Včasih sem se spraševala zakaj tako, naj pristopim in spregovorim. Danes se ne sprašujem več. Tako je.
Tako kot je trava lahko visoka ali nizka, nebo sivo ali modro.. je on namesto čvekav, tih. V najinem odnosu seveda.
Kolikokrat ga poslušam kot komentatorja na televiziji in se sprašujem, ali je to res isti človek.

Je! Le vloga je drugačna, pomislim.

Ne čudim se več. Samo sprejemam.

Včasih sem želela spreminjati, dopovedovati... Danes ne več.

Raje prisluhnem zgodbi, ki jo pripoveduje "sogovornik".

Z besedami ali brez. 

Na Jadran

Komaj čakam! Končno gremo spet na barko. Tokrat vsi. Cela družina. Barka je čez zimo zrasla in v njej je končno dovolj prostora za vse moje fante. Vključno z menoj. Zadnjih osem let smo jadrali v dveh etapah. Prva je pomenila jadrati z mlajšimi  tremi sinovi, druga je bila namenjena starejšima dvema in njunemu prijatelju.
Letos pa ... Letos gremo vsi. In ker fantje niso več ubogljivi in poslušni malčki, marveč mešanica najstnikov, skoraj najstnikov in fantičkov, bo .... pestro.
Kako se bomo ujeli?  Z mnogo prilagajanja in veliko, veliko potrpljenja. Kdo bo potrpel? Ta pametni - ta veliki. Računam na najstarejega, ki je velik. Samo računam!
Pa na drugega tudi, pa tretjega, pa...

Ma ja, super bo!

Črne luknje

Se vam kdaj zgodi, da med pogovorom ne najdete besede za stvar, ki bi jo radi izrazili? Da besede enostavno ni?

Nekje globoko v zavesti imate pojem, ki bi moral slediti v stavku, ki ga pripovedujete, besede pa nikakor ne privrejo na plan?

Upam, da ne, ker je nekoliko strašljivo.

Sredi pogovora ne znaš izustiti besede kot je bojler, ali ventil, ali ... karkoli. Vidiš ga z notranjimi očmi, čutiš ga, besed pa od nikjer.

Ko se ti zgodi, se sprašuješ, kaj je narobe? Od kje te čudne "črne" luknje? No, niti niso črne, saj se "neopisljivi" predmeti svetijo kot  zvezde v temi. Bolj so kratki stiki, ki ti dajo misliti. Predvsem, kaj se dogaja v tvoji glavi in kam puhtijo besede, ki si se jih naučil že zdavnaj.

Zato razmišljaš in razmišljaš, dokler jih znova ne obudiš oziroma se pojavijo... kar tako!

Kot bi vzporedno živel v več svetovih; enem tukaj in zdaj, drugem tam in zdaj. "Severni sij" - fantazijska knjiga, je ob takšnih trenutkih zelo realna. Fantastičnost se izgubi. Ko prebereš še o novih fizikalnih dognanjih, o realnosti obstoja istega delca na dveh različnih koncih istočasno, postane nebo jasno.

Morda pa le nisem tako čuden, pomisliš!

Upside life

Have you ever been wondering what the hack is going on? What is happening with your life? With your relations with others, with your family, your kids?
Since I became a mother of a teenager, my life changed a lot. From time to time it looks like living in a war, on the territory that has been ocuppied. The comunication has been broken, or beter, it only flows in one direction. From me toward... And feedback?
I get it in a very strange way. The teenager comunicates by teasing his younger brothers. He starts with one of his four brothers and then takes a brake, he goes on with another one and takes a brake, then he helps his third brother to fight with the second one and ...takes... a... brake, and....
Killing, if you are there. And of course, you are. Because if you wearen`t there, who would be listening and observing?
Nobody. No audienece, no fun. So?
I am trying to understand him and his behaviour, but he drives me crazy again and again.
I know that my tennage son matches perfectly with his brothers when I am not in the house, when nobody wants anything from him, when he is free as a bird. He even matches good with me, when he needs something....
So, I hope he will need something today. Maybe a dinner?

Prvič!

Vse je enkrat prvič. Tudi tale blog. Dolgo časa se je "kuhal". Danes pa je preprosto prišel dan, ko sem odtipkala še nekaj dodatnih besed in.. Tukaj sem. V prostoru, kjer naj bi povedala tisto, kar mi leži "na duši". Če že ne na duši, pa se vsaj plete nekje v možganskem medmrežju.
Zaklaj danes?
Ne vem.
Astrolog bi morda omenil pravo postavitev zvezd, numerolog nekaj "pokritih" številk, fizik trk določenih delcev...
Zame pa je trenutek, ki sem ga ustvarjala kar nekaj časa.
Začelo se je s knjigo o blogu, ki se je v nekem času znašla v mojih rokah in potem mesec in pol ležala poleg moje postelje. Sposojena v knjižnici, enkrat podaljšana... Končno delno prebrana in vrnjena.
Zaradi nje sem tu.
Tu sem, ker rada pišem. Ker laže povem, kot izgovorim. Ker je prelito na papir možno izbrisati, izrečene beseda pa...
Izrečene besede imajo drugačno življenje. Izrečeno lahko popraviš, a ne izbrišeš.
Ker vem, da sem naglih besed, me je tega včasih strah.
Zato bom pisala.
Zase, zate, za vas...